Z zadnjo spremembo zakonodaje na področju DDV - ZDDV-1O (Uradni list RS, št. 104/24 z dne 10. 12. 2024) se je v 6. točki priloge I k ZDDV-1 izraz »gostinske storitve« nadomestil z izrazom »restavracijske storitve in storitve cateringa«. Tako se je izraz uskladil s pravili oz. izrazi Evropske Direktive, ki govori o restavracijskih storitvah in storitvah cateringa in med njima jasno ločuje. V osnovi naj bi šlo zgolj za uskladitev pojmov, ki naj ne bi imela večjih posledic na področju izvajanja restavracijskih storitev v in izven prostorov izvajalcev. Bolj kot s tematiko spremembe pojmov v Prilogi I ZDDV-1, smo se v praksi ukvarjali s spremembo davčne stopnje na področju sladkih pijač in pijač z dodanim sladkorjem. Pa vendar se v praksi opaža tudi sprememba tolmačenja FURSa glede izrazov restavracijskih storitev in storitev cateringa. Konec junija, tik pred poletnim oddihom, je FURS namreč objavil novo pojasnilo glede stopnje DDV na področju restavracijskih storitev (Pojasnilo št. 0920-11069/2025-1, z dne 26.06.2025). V nadaljevanju predstavljam stališča tega pojasnila.
Najprej pa še nekaj besed o tem, kako sodišče EU oz. Izvedbena uredba Sveta št. 282/2011, z dne 15. marca 2011 (odslej uredba) obravnavata pojem „restavracijske storitve in storitve cateringa“. Glede na uredbo se za restavracijske storitve in storitve cateringa šteje dobava pripravljene ali nepripravljene hrane ali pijače ali obojega za prehrano ljudi, spremljajo pa jih zadostne podporne storitve, ki omogočajo takojšnjo potrošnjo. Glede na slovensko zakonodajo, je v sklopu uporabe znižane davčne stopnje, ki jo predpisuje uredba, prevzeta zgolj dobava pripravljene ali nepripravljene hrane – ne pa tudi pijače. Pri tem je zagotavljanje hrane glede na uredbo samo del celotne ponudbe, pri čemer prevladujejo storitve. Restavracijske storitve pri tem pomenijo opravljanje takšnih storitev v prostorih izvajalca storitev, storitve cateringa pa pomenijo opravljanje takih dejavnosti izven prostorov izvajalca storitev. Torej, pri odločitvi ali gre za rastavracijsko storitev ali catering je odločilno izvajanje podpornih storitev, ki spremljajo dobavo pripravljene hrane, saj morajo te storitve zadostovati za zagotovitev takojšnjega zaužitja hrane in morajo prevladovati glede na 'zgolj' dobavo te hrane.
Uredba hkrati tudi jasno opredeljuje, da dobava pripravljene ali nepripravljene hrane ali pijače ali obojega, vključno s prevozom ali brez njega, vendar brez drugih podpornih storitev, ne šteje za restavracijske storitve ali storitve cateringa. Iz obstoječe sodne prakse pa izhaja, da ima pri presoji, ali gre za »zadostne podporne storitve«, odločilno vlogo raven storitev, ki je ponujena potrošniku.
Z novo zakonodajo, se je torej spremenilo predvsem dosedanje pravilo na področju tega, da je gostinske storitve, pojem, ki je bil do sedaj vezan na gostinsko dejavnost zavezanca. Torej, če je zavezanec opravljal storitve, ki so se štele za gostinsko storitev (po SKD) je bilo v splošnem potrebno obravnavati transakcije kot opravljanje storitev in ne kot dobavo blaga. Po novem to v tem smislu namreč ne velja več, saj se zakonodaja ne sklicuje več na SKD, temveč se uporablja splošna pravila glede ugotavljanja ali gre za opravljeno restavracijsko storitev (oz. catering) ali za dobavo blaga. Čeprav omenjena sprememba pojasnila (ki sledi spremembi zadnje sprejete zakonodaje) v praksi ne vpliva konkretnejše na višine obdavčitev, pa opažamo spremembo predvsem pri interpretaciji glede obdavčitve jedi na stojnicah, gostinskih vozilih, raznih prireditvah, veselicah, kot bo razvidno iz zadnje točke tega sestavka.
- Obdavčitev menijev s pijačo kot restavracijske storitve
Prodaja menijev kot restavracijske storitve, ki poleg hrane zajemajo tudi pijačo (tudi brezalkoholno, ki vsebuje dodan sladkor ali sladila), se šteje za enotno restavracijsko storitev, ki je obdavčena po nižji, 9,5-odstotni stopnji DDV, če je meni kot tak naveden na jedilnem listu/ceniku.
Obdavčitev menijev kot restavracijske storitve, ki poleg hrane zajemajo tudi pijačo, se šteje za enotno restavracijsko storitev in se lahko uporabi nižja, 9,5-odstotna davčna stopnja. Če meni omogoča možnost izbire med npr. različnimi pijačami, omakami itd., to ne vpliva na odločitev, da gre za enotno storitev. Glede vprašanja, če so v meniju, ki je obdavčen po nižji DDV stopnji (9,5%) lahko zajete tudi alkoholne pijače (npr. 1dcl vina vštet v meniju), smo se obrnili na FURS, njihov odgovor še pričakujemo in ga bomo objavili na naši spletni strani, ko ga dobimo.
Lahko pa davčni zavezanec na računu kot podatek o vrsti izdelka navede ločeno vsak izdelek (npr. burger in sok) in pri tem uporabi za vsak izdelek svojo stopnjo, torej za burger nižjo stopnjo, za sok pa nižjo samo v primeru, če sok nima dodanega sladkorja ali sladil. Taka transakcija se za namene DDV ne šteje za prodajo menija, ampak za dve ločeni transakciji.
- Obdavčitev jedi, ki se odnesejo s seboj (take-away meniji)
Do spremembe je veljalo, da se gostinske storitve vedno štejejo za storitve. Drugače pa je, če se transakcija nanaša na živila, ki se odnesejo s seboj, in če se v zvezi s to transakcijo ne opravljajo storitve, ki so namenjene temu, da je uživanje jedi ali pijače na kraju samem prijetno in da poteka v primernem okolju. Na tem področju prejšnje in sedanje tolmačenje ostaja enako. Torej, FURS sicer to še vedno uvršča med dobavo blaga (in ne storitev), kar pomeni, da uporaba 6. točke Priloge I k ZDDV-1 ni mogoča, lahko pa se pod določenimi pogoji taka dostava blaga uvršča v primerno kombinirano nomenklaturo (v nadaljevanju: KN) glede na 1. točko Priloge I k ZDDV-1 in se prav tako obdavči po znižani stopnji DDV. Pojasnilo navaja, da se mora pri blago uvrščati v kombinirano nomenklaturo (odslej KN), za katero je predpisana nižja stopnja obdavčitve. Tudi v primeru kombinacije različnega blaga, velja, da se mora dobava v skladu s pravili KN carinske tarife opredeliti kot komplet, ki se uvršča v primerno KN, za katero je predpisana nižja stopnja DDV.
- Catering
Če hrano dobavi davčni zavezanec, ki se ukvarja s pripravo in dostavo hrane in dobava hrane ni prevladujoč element, ker so vključeni tudi elementi opravljanja storitev, ki so pomembnejši in njihova priprava zahteva več dela in več znanja, gre za storitev cateringa. Navedena storitev je obdavčena po nižji, 9,5-odstotni stopnji DDV. Navedeno velja tudi v primeru, če davčni zavezanec, ki se ukvarja s pripravo in dostavo hrane, za dostavo najame drugega davčnega zavezanca – podizvajalca, ki zanj opravi dostavo.
O cateringu glede na pojasnilo FURSa, govorimo predvsem, kadar transakcija vsebuje naslednje elemente:
- Jedi niso rezultat standardizirane priprave. Pomembno je namreč da transakcija vsebuje element opravljanja storitve, ki je pomembnejši od dobave blaga na določeno mesto.
- Z vidika stranke je pomembna kakovost jedi, ustvarjalnost in oblikovanje jedi za določeno naročilo.
- Poleg možnosti, da stranka sama sestavi meni, je pogosto v praksi dana tudi možnost, da se pripravijo posamezne jedi po naročilu (ki bodo pripravljene posebej za določeno naročilo).
- Jedi so dostavljene točno v določenem trenutku, ki ga je izbrala stranka.
Kaj se ne obravnava kot catering?
Kadar davčni zavezanec, ki se ukvarja samo z dostavo hrane, pride v gostinski lokal in hrano dostavi naročnikom na želeno lokacijo. V tem primeru sta opravljeni dve različni transakciji, in sicer prodaja hrane, ki je obdavčena po nižji stopnji DDV in posebej dostava hrane, ki je obdavčena po splošni stopnji DDV (wolt dostava ni del storitve cateringa).
- Obdavčitev jedi na stojnicah, gostinskih vozilih, raznih prireditvah, veselicah
V splošnem (po novem) velja: Prodaja pripravljenih jedi, ki se lahko takoj zaužijejo na stojnicah, v gostinskih vozilih, raznih prireditvah, veselicah, predstavlja dobavo blaga, od katere se obračuna DDV po nižji, 9,5-odstotni stopnji, ki velja za dobavo hrane. Po nižji stopnji je obdavčena tudi dobava pijač (ne storitev postrežbe pijače), razen alkoholnih pijač in pijač z dodanim sladkorjem ali sledili, ki so obdavčene po splošni davčni stopnji.
Kot lahko opazimo, je na tem področju prišlo do sprememb. Namreč, kot že omenjeno, ni več bistvenega pomena ali zavezanec opravlja gostinsko dejavnost ali ne, temveč ali gre za restavracijsko storitev ali storitev cateringa, kot ju opredeljuje 6. točka Priloge I k ZDDV-1, ali pa gre za dobavo blaga, za katerega je nižja stopnja predpisana v drugih točkah omenjene Priloge, predvsem 1. točka, ki govori o uporabi nižje stopnje DDV za dobavo hrane (vključno s pijačo, razen alkoholnih pijač in pijač z dodanim sladkorjem ali sladili ter pripravkov za pripravo pijač z dodanim sladkorjem ali sladili) za ljudi in živali; žive živali, semena, rastline in primesi, ki so (običajno) namenjene za pripravo hrane; izdelki, ki se (običajno) uporabljajo kot dodatki k hrani ali kot njen nadomestek.
V zvezi z elementi opravljanja storitev, ki so značilni za restavracijske transakcije, in zlasti v zvezi z opremo, ki je dana na voljo stranki, je Sodišče EU v sodbi C-497/09 (Bog in drugi) pojasnilo, da kadar dobavo hrane spremlja le dajanje na voljo osnovne opreme, in sicer preprostih jedilnih pultov brez možnosti sedenja, ki le omejenemu številu strank omogoča zaužitje na kraju samem in na prostem, kar pomeni zanemarljivo človeško intervencijo, ti elementi pomenijo le minimalne pomožne storitve, torej v takih primerih, transakcijo obravnavamo kot dobavo blaga in ne kot storitev (npr. prodaja jedi na stojnicah).
Zaključek:
Slovenska zakonodaja se je z omenjeno spremembo približala interpretaciji EU glede obdavčitve restavracijskih storitev in storitev cateringa v smislu, da se ne presoja več ali je izvajalec zavezanec, ki opravlja gostinsko dejavnost ali ne, temveč v ospredje postavlja samo vsebino transakcije, kjer je potrebno najprej ugotoviti, ali gre za opravljeno storitev ali za dobavo blaga (stališče EU se glede tega ni spremenilo in ostaja enako).
Ali so zahteve izpolnjene, da se transakcija šteje za restavracijsko storitev ali ne, je potrebno preučiti pri vsakem posameznem primeru. Na to je opozorilo tudi v sodišče EU, in sicer v zadevi C-703/19, kjer je bil obravnavan poljski primer na področju DDV pri restavracijskih storitvah. Sodba pravi: »Če se končna stranka odloči, da ne bo izkoristila materialnih in človeških sredstev, ki ji jih je poleg uživanja dobavljene hrane dal na voljo davčni zavezanec, je treba šteti, da dobavo te hrane ne spremlja nobena podporna storitev«. To torej pomeni, da se po novem pojasnilu FURSa (in spremembi zakonodaje v Sloveniji) tudi v sklopu opravljanja gostinskih storitev določena transakcija lahko obravnava kot dobava blaga, predvsem, kadar dobave hrane ne spremlja nobena podporna storitev. Pri tem je vedno potrebno imeti v obziru vidik potrošnika – si želi predvsem opravljene storitve (npr. postrežbe na terasi lokala, kjer je ustvarjen prijeten ambient za takojšnje uživanje hrane) ali pa dobave blaga (npr. stranka si želi vzeti hrano s seboj in ne bo koristila drugih storitvenih kapacitet restavracije, kot je npr. postrežba pri mizi).
Viri:
Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1): Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14, 90/15, 77/18, 59/19, 72/19, 196/21 – ZDOsk, 3/22, 29/22 – ZUOPDCE, 40/23 – ZDavPR-B, 122/23 in 104/24
Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 282/2011, z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
Pojasnilo FURS št. 0920-11069/2025-1, z dne 26.06.2025
